Delavnice na temo duševnega zdravja

Živimo v svetu, kjer vse teče vedno hitreje, problemi na področju duševnega zdravja se pojavljajo, stiske se poglabljajo, njihovo število sunkovito narašča. Še vedno premalo govorimo o duševnem zdravju, o njegovem pomenu in dostopnosti. Najbolj izraziti so stres, anksioznost, depresija, občutek osamljenosti.

Drastično narašča število otrok in mladih, ki iščejo strokovno pomoč, alarmantno narašča število samomorov, poskusov samomora, samomorilnih misli ter samopoškodb. Čakalne dobe v zdravstvenih ustanovah so približno leto dni in več. Zato je prav, da se o tem pogovarjamo in odpravimo stigmo, ki leži nad duševnim zdravjem. Prav je, da vemo, kako si lahko tudi sami pomagamo, da identificiramo težavo, s katero se soočamo in tudi, da lahko pomagamo bližnjim ter si ne zatiskamo oči, ko rabimo/rabijo pomoč. Zato je sodelovanje s programom Omra tako zelo pomembno. Namreč, imeli bomo priložnost, da v zaprti skupini spoznamo, kako se soočati z raznimi motnjami. Na voljo bo več strokovnjakov, ki pridejo v Metliko in delavnica bo popolnoma brezplačna.  

To je priložnost, ki je ne smete spustiti!  

Prilagamo tudi povezavo do videa, kjer si lahko ogledate, kako tovrstne delavnice potekajo.

https://www.youtube.com/watch?v=BKulDZBZsKw

Osebna zgodba ene od udeleženk programa Omra:

Vse se je začelo že v otroštvu, ki je bilo polno strahu in občutka nezaželenosti. S samo seboj sem šla že skozi toliko različnih obdobij, da se številnih niti ne spomnim več. S starši, ki me niso mogli sprejeti takšne, kot sem bila. Bila sem preprosto preveč za njiju: preveč pametna, živahna, trmasta in samosvoja - skratka drugačna od njune idealne podobe otroka, ki je pokoren, poslušen in nima osebnosti. Še posebej z mamo sva bili ves čas na bojni nogi: morala bi biti njena hišna pomočnica, zato mi je skrivala knjige, mi prepovedala prijatelje, me silila hoditi v šolo po stranski cesti, kjer ni bilo drugih otrok. Ni mi dovolila nobenih krožkov, izletov in drugih dejavnosti - samo v šolo in nazaj! Knjige je sovražila, ker je nagonsko čutila, da me tam ne more kontrolirati, da se z branjem izogibam njenemu nadzoru in pridobivam vedenje, za katerega ona ne želi, da ga imam, saj ga ne razume. Če se sedaj ozrem nazaj, se mi zdi, kot da sva bili dva buldožerja: ona je z vsemi sredstvi rinila zemljo name, jaz pa sem se vedno znova trmasto izkopavala in se hotela rešiti. Nikoli mi ni odpustila, ker se nisem rodila kot fant, zaradi česar sem sovražila svojo ženskost.

Po koncu srednje šole sem si uredila štipendijo, našla stanovanje in se odselila od doma. Rešena? Seveda ne. Kajti vse ta leta stalnega zatiranja, zanikanja in ravnodušnosti so v meni pustila posledice, ki sem se jih prav zavedla šele, ko sem se soočila z drugimi ljudmi in novimi okoliščinami. Vsakdo si želi ljubezni, a pri meni to ni bila le želja, temveč hlepeča obsedenost, ki je prežemala vsa moja dejanja in pričakovanja.

Moja prva zveza z moškim je bila leta trajajoče upanje, da bo nekoč izbral mene. Ure in ure premlevanja, zakaj. Nihanje iz vzhičenosti v pekel, iz navdušenja v zanikanje, iz vročega v hladno, iz sprejemanja v zavračanje. Iz upanja v brezup. Kar naprej in neprenehoma. Kot nihalo. Iz ljubezni v sovraštvo v nekaj trenutkih. V glavi sem si ustvarila peklensko gugalnico, na kateri sem se poganjala iz dneva v dan, razžirajoč samo sebe, ne da bi sploh vedela zakaj. Zakaj nobene reči ne morem speljati do konca? Zakaj se moje navdušenje vedno ohladi, ko zadeva steče? Zakaj me je smrtno strah ostati sama, čeprav vidim, da nekdo zame ni dober in mi odnos škoduje?

Samo sebe sem opazovala kot primerek pod mikroskopom in se čudila, od kod mi vse te čudne reakcije, za katere sploh nisem vedela, da sem jih spodobna. Soočila sem se s svojo jezo in se čudila, od kod prihaja. Soočila sem se tudi s svojo pripravljenostjo, storiti kar koli, da bi nekdo ostal, čeprav daje le nekaj površinskih čustev in sem ob njem bolj osamljena, kot če bi bila res sama ... Prišla sem do spoznanja, da je neumestno pričakovati, da bi me kdo razumel in sprejel, če se ne razumem niti sama in ne sprejemam same sebe - ne kot človeka, ne kot ženske.

V sedanji zvezi sem več kot dvajset let. Začela se je po tem, ko sem nekaj let temeljito čistila samo sebe in prišla do tega, da sem začela ceniti svojo osebnost, svoje vedoželjne, radovedne možgane. Nobenega prosjačenja za ljubezen, nobenih  kompromisov v lastno škodo - kar dajem, želim prejeti nazaj. Tako sem si rekla po soočenju s svojo odvisnostjo od odnosov.

Začelo se je res dobro, z zaljubljenostjo, ki je prerasla v resnično naklonjenost in povezanost. Otroci. Skupno življenje. In potem je skupno življenje postalo problem. Vsakdanjik namreč zahteva kompromise in sodelovanje. Enostavno nisva mogla ničesar narediti, se o ničemer dogovoriti, ne da bi se spričkala, bolj ali manj resno. Vsakdo od naju je hotel in še hoče imeti zadnjo besedo. Svoj prav. Da se nekaj ur po intimnosti, ko si bil v nebesih, lahko spričkaš o totalno nepomembni stvari, kot da je popek vesolja - kaj je to? Zakaj? Njega kakor da to ni motilo, mene pa  je počasi nažiralo, dokler nisem prišla do faze, ko sem spoznala, da se tega več nočem iti. Da nočem več sodelovati v tem nenehnem kroženju  v vedno enakih jeznih čustvenih reakcijah in reagirati na vedno iste sprožilce kot avtomat. Kako si lahko neprijazen do nekoga, ki ga imaš  rad? Je to sploh ljubezen? Duhovna rast? Kako duhovno rasti, ko ne zmoreš nadzirati niti svojega trenutnega odziva na povsem banalno vsakdanjo stvar? Ko te vsaka malenkost lahko ali neskončno osreči ali  neskončno živcira? In nikoli ne moreš prav izbirati, katera od skrajnosti bo naslednji trenutek na vrsti ...

Po branju številnih člankov, knjig in gledanju videov, sem prišla do tega, da sem verjetno hipersenzitivna oseba in da se je zaradi mojega otroštva pri meni razvila mejna osebnostna motnja. Povrh vsega se nekaj podobnega dogaja tudi z mojim partnerjem, zaradi česar sva oba ujeta v krog, kjer se vrtiva kot pes, ki lovi svoj rep. Želim si  notranjega miru, ravnotežja, zadovoljnega življenja, ko se lahko  normalno odzivaš na okoliščine in si prijazen, ker je to del tebe. A kako napredovati v tej smeri? Kako ohraniti zvezo, če partner ne čuti, da je sploh kaj narobe, če noče pogledati vase in ga ne zanima, kako se počutim ob najinem pričkanju? Je edina pot res le ta, da greva narazen? Se tako lahko končno rešim in postanem oseba, kot želim biti?

Program OMRA je inovativen program, v katerem lahko pridobite odgovore na številna vprašanja o motnjah, povezanih s stresom, razpoloženjem in drugih težavah v duševnem zdravju. Program je namenjen tako tistim, ki se soočajo s težavami, kot njihovim svojcem ter širši zainteresirani, tudi strokovni javnosti.

Stres strese vsakega od nas. Je povsem normalen odziv čustev, misli in vedenja na notranje in zunanje dejavnike, ki začasno zamajejo človekovo ravnovesje. Tem dejavnikom pravimo stresorji. V nekaterih okoliščinah lahko stres izzove tudi težave v duševnem zdravju ali pa že prej prisotne stiske poglobi ter upočasnjuje proces okrevanja.

Pri ljudeh, ki so nagnjeni k depresiji ali anksioznosti, lahko stres močno poslabša počutje. To se lahko zgodi ob posebej stresnem dogodku ali pa mesec do dva po njem. Težave se lahko nabirajo tudi počasi, na koncu pa je dovolj le še majhen stresor, da se razvije duševna motnja. Tudi sam dolgotrajni stres lahko povzroči nastanek depresije, anksiozne motnje ipd.

Izvedeni bodo 3 tipi delavnic, namenjene so posameznikom od 16-tega leta navzgor (ni omejitve). Gre za zaprt krog udeležencev, na delavnicah nas bo spremljalo več mentorjev. 

Podrobne opise delavnic najdete na povezavi: https://www.omra.si/aktu.../delavnice-omra/delavnica-omra-1/

Udeleženci pridobijo znanje o motnjah razpoloženja, kot so depresija, tesnobnost, panični napadi, bipolarna motnja ipd., ter se seznanijo z nekaterimi strategijami soočanja z njimi. Udeleženci delavnice po zaključku delavnice prejmejo potrdilo o udeležbi in gradivo OMRA, med drugim tudi tiskana priročnika (Stres in anksioznost; Depresija in bipolarna motnja razpoloženja) ter kratek Vodič po motnjah razpoloženja.

KDAJ? 22. april 2023, ob 08:00 - 15:00
KJE? Mladinski center Metlika

Prijave zbirajo na andreja.fir@zavodmetlika.si do 17. APRILA 2023, saj za izvedbo delavnice potrebujejo 30 udeležencev.